Opis: Za navadno sipo je značilno široko telo. Plašč je brez žlez, plasti rob je zadaj nekoliko razcepljen. Barvo in vzorec na koži žival prilagaja okolici z razporejanjem pigmenta, s čimer se se najverjetneje sporazumeva z drugimi sipami in skriva pred plenilci. Barve se spreminjajo od skoraj bele do črno rjave z raznimi prehodnimi odtenki in vzorci. Na glavi izrašča osem kratkih in dve dolgi lovki. Priseski so razporejeni v štirih viste. Na daljših lovkah je od pet do šest priseskov, ki so večji od preostalih. Ustna odprtina se začenja s papagajskim hitinskim kljunom. Ima črnilno žlezo, ki izloča posebno barvo ali tinto, s katero sipa zmede morebitnega sovražnika. Sipe jedo majhne mehkužce, rake, kozice, ribe, hobotnice, črve in druge sipe. Njihovi plenilci so ribe, morski psi, morske ptice, delfini, ljudje in druge sipe.

Posebnosti: Sipe imajo notranjo trdno strukturo, ki ji rečemo sipina kost, ki je porozna in izdelana iz aragonita. Pore ​​ji zagotavljajo plovnost, ki jo sipa uravnava s spreminjanjem razmerja med plinom in tekočino v sipini kosti. Sipina kost vsake vrste sip ima drugačno obliko, velikost in vzorec grebenov ali teksturo. Sipina kost je edinstvena za sipe in je ena od značilnosti, ki sipe razlikuje od njihovih sorodnikov lignjev.

Velikost: Izjemoma zraste do 40 cm, povprečni primerki so veliki okrog 20 cm.

Območje naselitve: Najraje se zadržuje na peščenem dnu, ki je posejano z večjimi skalami in otočki morske trave. V prvi polovici leta se množično pojavlja zgornjem infralitoralu, v drugi polovici leta pa se preseli v globljo vodo.

Viri: Lovrenc Lipej, Martina Orlanda-Bonaca, Valentina Pitacco, Borut Mavrič, Biodiverziteta biogenih formaciji; Tom Turk, Pod gladino Mediterana; Prirodoslovni muzej Slovenije, Imenik slovenskih imen nevretenčarjev.